PETKOVO VEČERNO BRANJE - jutrišnji dan bo čudovit!

Sobote so od nekdaj moji najljubši dnevi. Že od majhnega. Spomnim se, kako smo ob sobotah doma vedno pospravljali, šli po nakupih, saj so bile trgovine v nedeljo zaprte, šli na kakšen sprehod v bližnji gozd... A moj najljubši sobotni spomin pa je povezan z ritualom, ki smo ga pri nas imeli seveda ob sobotah. To je večerno kopanje. Otroci smo se nagnetli v banjo, mami pa nas je namilila in zdrgnila vso umazanijo iz nas. Takrat so bili časi, ko smo bili otroci še umazani, saj je bila zemlja naša najljubša igrača. In ko so nas starši umivali je bila voda v kadi ČRNA. Ampak najboljše je bilo pa, ko nas je mami vse zavila v brisačo, nesla v toplo dnevno, nas posedla na klop pri krušni peči in nam sušila lase. Tisti prijetni občutek toplote, ko te od ugodja preplavi kurja polt. In ta pomirjujoči zvok sušilca, ah… Zvok sušilca las je še danes moj najljubši zvok, mimogrede. In spomnim se, kako sem si leta kasneje, ko sem bila stara nekje 14 let, zvila roko, in bila nesposobna si sama umiti lase, takrat mi je pri umivanju in sušenju las pomagala mami in še danes se spomnim tega varnega, toplega občutka, ko ti nekdo "šari" po laseh, med tem ko ti suši lase. Ja, zagotovo so to moji najljubši sobotni spomini. 

Nekatere "sobotne" navade sem obdržala še danes, večerno kopanje smo sicer prestavili na nedeljo, še vedno pa soboto izkoristimo za sprehode in čiščenje. Je pa dandanes sobota tudi dan, ko obvezno obiščemo Domžalsko tržnico.

To sem uvedla, ko sem bila na porodniški. Z vozičkom sem se vsako soboto napotila na tržnico, nakupila sadje in zelenjavo, nato pa obvezno kavica v bližnjem lokalu. In tudi sedaj, ko mali ni več v vozičku in mašira že sam, obožujemo tržnico, le da je čas, ki ga tam preživimo, žal krajši, saj bi šel mali vedno malo po svoje.

Včasih pridemo na tržnico le po kruh, potem se pa še malo sprehodimo, si napasemo oči na prelepi zelenjavi in sadju, ki jih ponujajo slovenski kmetje, srečamo prijatelje, malo poklepetamo. In ta vonj. Po zelenjavi, kruhu, pekovskemu pecivu, piškotih. MMMMM. To vse me premami, da pokupim več, kot zdrava pamet veleva. Pa da se razume, itak pojemo vse. In ne vem zakaj, vedno tako z veseljem poprimem za kuhalnico, ko kuham z zelenjavo iz tržnice. Tako pazljivo in s spoštovanjem. Ker vem, od koga sem kupila, ker vem, kako so se ti kmetje nagarali, da danes jaz lahko kuham to slastno čorbico.

In jutri bomo tudi mi del te »tržnica« zgodbe. Kako se veselimo. In samo zato, ker vemo, da je na Domžalski tržnici vedno tako posebno vzdušje, da nam je v čast in veselje, da bomo lahko zraven. Pri nas že potekajo priprave na jutrišnji dan - pakiranje, kuhanje, priprava cenikov, čiščenje plakata, ki ga bomo obesili... Joj, kakšno praznično vzdušje. 

Naj bo jutrišnja sobota posebna tudi za vas in iskreno upamo, da se vidimo. Tam bomo od 9. do 11. ure. Pridite nas pozdravit, podpreti naše delo in da malo poklepetamo. Juhej.