PETKOVO VEČERNO BRANJE "Alenkica, glej in se uči."

Reza je zvedava, radovedna in predvsem zelo dobro posluša in si vse tudi zapomni. Že ko je bila majhna deklica je stala ob piskrih, ko sta nonica (po očetu) ali mamica iz Celja (po mami), kot reče svoji babici, kuhali ali pekli.

Alenkica je spraševala, neučakano gledala v lonce in večkrat je dobila za polizat žlice in kuhalnice, če je le kaj pomagala. "Alenkica, kar glej in se uči," sta obe babici ponavljali eni in isti stavek vsakič, ko je bila mala Alenkica na obisku. Nonica in mamica iz Celja sta bili modri ženski. Vedeli sta, da bo njuno kuharsko znanje nekoč Alenkici prišlo še kako prav ... Zato sta obe pisali recepte. V zvezek, ki je danes že rumen, ne več bel. Kakšen list je že odtrgan, pa spet zalepljen nazaj z lepilnim trakom. Večkrat. Vidi se, da je v uporabi že leta in leta in leta. Sedaj je v Rezinih rokah. In za nas je svet. Kot najdražja knjiga na polici. V njem so vsi najboljši recepti. Nonina paradižnikova omaka je bila kar poznana v vasi, kjer je živela. Mamica iz Celja pa je delala najboljšo borovničevo marmelado. In pa hruškovo. Njami. In vsi ti recepti so v zvezku.

Alenka že od nekdaj kuha po receptih svojih babic. Ne samo marmelad, ampak vseh vrst dobrot, ki teknejo starim in mladim. In danes, hecno, je Alenka tista, ki govori svojim vnukom: "Maks, Nadin, Samo, glejte in se učite." In otroci jo komandirajo, da nonica ni čisto tako naredila paradižnikove omake, v receptu te začimbe ni!! Ona pa se smeji in v recept dopiše še svoje izboljšave.

Pa saj je res, ne rabimo se držati starega recepta kot pijanec plota, radi dodamo še svoj podpis. In tako izpod Alenkinih rok nastajajo dobrote babic, a z njenim podpisom. Nekaj svojega pač mora dodat.

Katere lastne izdelke imamo do sedaj na policah, ha? Morda veste?

Spremljajte nas in se vidimo po oglasih.